RISBA GOVORI

Likovna terapija je poznana po svojem "mehkem" a učinkovitem pristopu. Verbalno izražanje v psihoterapiji nadomesti likovni medij, ki je zelo primeren za izražanje čustev, nezavednega in nasplošno vseh človeških procesov, ki se zgodijo na neverbalni ravni. Še posebej je primerna za otroke, saj je za njih risanje primarni način izražanja.

Likovna terapija je neinvaziven in učinkovit način pomoči z likovnostjo za osebe, s čustvenimi, vedenjskimi, kognitivnimi in celo psiho - somatičnimi težavmi. Skozi likovno izražanje se odprejo linije neverbalne komunikacije, ki omogočijo terapevtsko intervencijo.

Je izrazna psihoterapija, ki skozi kreativno izražanje omogoča celosten pristop k človeku, učinkovito rešuje probleme in izboljšuje psiho – fizično počutje posameznika.

Po svetu se likovna terapija pojavlja v izjemno širokem spekteru zdravstva in svetovanja: v individualnem ali družinskem svetovanju, zdravljenju, rehabilitaciji, psihoterapiji... V likovno terapijo pa pogosto pridejo tudi ljudje, ki si želijo osebnostnega razvoja in jim likovna terapija služi kot katalizator notranjih uvidov. S široko paleto izražanja vizualnih umetnosti, kot je risanje, slikanje, plasticiranje, fotografija etc. se prilagaja potrebam terapije in pa jasno tudi morebitnim individualnim željam.

Likovno terapijo lahko začne vsakdo, za njo se NE potrebuje posebnih umetniških talentov ali izkušenj.

ZGODOVINA

Težko bi trdili, da je likovna terapija nova oblika psihoterapije, saj je zadravilen potencial umetniškega izražanja prisoten pravzaprav od samih začetkov zdravilstva. Šamani so redno uporabljali kreativni impulz pri svojih zdravilnih seansah. Umetniško izražanje je bilo vedno tudi zelo močno zastopano v ritualih človeških skupnosti in ti so pripomogli k psihološki stabilnosti in tudi fizičnem zdravju posameznikov v plemenih.

Tudi v smislu akademske zgodovine je likovna terapija vse prej kot novost. Njeno uporabo v terapevtske namene lahko opazimo že pri samih očetih moderne psihologije. Kot diagnostično pomoč in pomoč pri dostopu do podzavesti, jo je uporabljal že Freud, terapevtski potencial likovnega izražanja pa prizna C.G. Jung v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

V istem času posamezniki v psihiatričnih bolnicah opazijo pomembnost likovnega izražanja pacientov. Tako nastane ena največjih zbirk umetniških del ustvarjenih na oddelkih psihiatrične klinike Heidelberg, kjer psihiater H. Prinzhorn do leta 1921 zbere več kot 5000 del in nekaj od njih predstavi v knjigi leto za tem.

V 40ih in 50ih letih prejšnjega stoletja pa se likovna terapija uveljavi kot samostojna veja, pionirji po celem svetu (ZDA: Naumburg, Kramer, GB: Hill, Adamson, Švica: Hauschka, Collot d'Herbois) se usmerijo v raziskovanje in dokumentacijo terapevtskih fenomenov likovnega izražanja.

Kmalu bo likovna terapija praznovala stoletje kliničnega obstoja. Neštete raziskave in visoka učinkovitost likovne terapije pa so pripomogle k temu da je danes poznana kot integriran del razvoja dogmatične medicine.